Gledališče, ki ustvarja razpoke za ljubezen

 

Zase praviš, da povezuješ umetnost, duhovnost in znanost. Kaj pravzaprav to pomeni?

V naši sodobni družbi, v izobraževalnem sistemu, v našem razmišljanju so pogosto te tri kvalitete razdeljene v tri različna področja. Kar seveda ni naravno. V starih kulturah, je recimo umetnost bila organsko povezana z duhovnostjo, umetniško izražanje, kot je recimo ples, slikanje, glasba, je predstavljalo način človekovega povezovanja z duhovno dimenzijo sveta, s svetom Narave, z »nevidnimi« bitji in razsežnostmi. Bilo je izraz »poslušanja« tistega, kar nam ponuja »prava resničnost«, kajti v vseh starih kulturah so vedeli, da je fizična realnost le del resničnosti.

 

Poslušanje torej kot neka vez med svetovi?

 To »poslušanje« je pravzaprav intuicija, in intuicija je tista vez med zavestjo in vsemi temi navidezno različnimi področji. V svojem delu počnem natanko to, da dejansko »poslušam« te subtilne vzgibe iz notranjosti, ki me kot človeško bitje povezujejo z mojo duhovno vednostjo. In to poslušanje se potem izraža skozi različne načine: skozi umetniška dela, v mojem primeru ustvarjanje gledaliških predstav, tekstov, poezije, pravljic, in prav tako se to »poslušanje« izraža skozi znanstveni izraz, v svojih raziskavah namreč mnogo informacij in znanja pride do mene preko intuicije, preko duhovnih uvidov v preteklost, preko neke vrste, bi lahko rekla, razširjenih ali celo mističnih stanj zavesti. V teh prostorih izza omejitev razuma, je zavest, in ta zavest je tisto, kar je resnično. Umetnost in znanost sta le izraza teh različnih odtenkov resničnosti.

 

Študirala si v Ljubljani na AGRFT. Kakšen odtenek resničnosti si slišala tam?

V času svojega diplomskega študija na AGRFT sem se počutila precej neizpolnjena. Takrat še v marsikaterem pogledu naivno mlado dekle sem pričakovala, da je umetniška akademija neke vrste hram umetnosti, kjer je umetnost negovana kot svetost, kjer je subtilnost duše vrednota, med ljudmi pa vladajo spoštljivi odnosi. Potem sem seveda ugotovila, da je umetnost lahko, in tudi velikokrat je, zgolj poligon za igre moči, tekmovalnost, mačizem, aroganco, razkazovanje samo-pomembnosti, itd. Nekako sem plula med tem, včasih tudi sama padla v igrice, v glavnem pa poskušala ohranjati stik s seboj in z ljudmi, ki so dejansko čutili in razumeli tisto »nekaj več« zaradi česar sploh ustvarjamo umetnost. Ob zaključku zagovora diplomske naloge na AGRFT, leta 1998, z naslovom »Sveto v filmu Andreja Tarkovskega« me je tedanji dekan pospremil z besedami » S tem new-agem« ne boste daleč prišli«. A sem vztrajala po svoji poti, iskala špranje, skozi katere je sijala svetloba, povsem zapustila slovensko gledališko sceno, potovala in čez dve leti ustanovila Studio za raziskovanje obrednih oblik gledališča ter ustvarila svojo prvo samostojno obredno poetično predstavo »Molitev Zemlji«.

 

Precej junaško potovanje…

Ja. Velik preboj zame. Preboj v svojo lastno gledališko poetiko, preboj skozi naučena pravila in omejitve. Preboj skozi svoje lastne strahove, prepričanja, da ne znam, ne zmorem. Stala sem na odru z vso svojo subtilnostjo, ranljivostjo. Če pomislim, koliko dvomov vase sem imela in kako sem trepetala, bi si poslala nazaj skozi čas en velik objem občudovanja za pogum in še zmeraj nedotakljivo iskrenost ter predanost. Predstava je bila odigrana v Mestnem gledališču Ptuj, kmalu zatem v SNG Maribor in drugod po Sloveniji, gostovala je tudi v tujini, v Moskvi in na festivalu Rites of Springs v Massachusettsu v ZDA. Čez nekaj let je poezija iz te predstave izšla tudi na istoimenskem CD-ju, z avtorsko glasbo Boštjana Jurjevčiča.

 

Kmalu po premieri Molitev Zemlji te je pot poklicala k nadaljevanju študija v tujino. Kaj je bil vzgib za premik?

Zgodba poti v Cambridge, kjer sem kasneje končala magisterij, je pravzaprav magična. Nisem imela nobenega namena nadaljevati študija, kje pa! Po diplomi na AGRFT sem si želela samo še stran od kakršnekoli akademske ustanove! A moja duša je imela drugačne načrte in me je pripeljala do te odločitve tako mamljivo, da sem se preprosto morala vdati! Nekega dne v knjigarni v Ljubljani našla knjigo ameriške avtorice, ki me je povsem navdušila. Pisala sem avtorici, če lahko pridem na njihovo delavnico in sodelujem z njimi. In Karen me je povabila! Po prvi delavnici z njihovo skupino sem si rekla, takšne stvari želim početi v svojem življenju: prebujati magičnost, radost, živost, zavedanje o večdimenzionalnosti sveta in nas samih, skozi svojo umetnost, skozi delavnice, skozi karkoli počnem! V tistem času, od tega je zdaj že 16 let, v Sloveniji še ni bilo toliko informacij o večdimenzionalnosti bivanja in vsekakor to ni bila tema, o kateri bi se govorilo na akademski ravni. Naslednji dan sem med meditacijo ob jezeru pred seboj zagledala žensko v rdeči obleki. Rekla mi je, da je čas, da nadaljujem svoje šolanje o svetosti gledališča, njegovih izvorih v grških misterijih, njegovi povezanosti z duhovnimi dimenzijami. »Kako, prosim?« sem rekla: »Niti slučajno si ne želim nazaj v akademski mentalni svet!« In potem mi je razložila, da bo to šolanje zelo drugačno, kot je bilo doslej. Da bo mnogo bolj prijazno in spoštljivo ter mi bo omogočilo govoriti o stvareh, ki se mnogim zdijo »čudne, izmišljene, misteriozne«, na način, ki bo strokovno utemeljen z znanjem o starih kulturah, ki jim je bilo takšno večdimenzionalno doživljanje sveta povsem samoumevno. Da bom lahko argumentirano vračala dostojanstvo resnicam, ki jih je naša moderna kultura zatrla, pozabila, potlačila. Povedala mi je še, na koga konkretno naj se obrnem in da se v bližini Concorda, kjer sem bivala te mesece, nahaja Univerza, kjer bom lahko študirala prav to, kar si želim. Vse se je zgodilo natanko tako, kot mi je povedala.

 

Misteriozna ženska je bila torej resnična?

Ženska v rdeči obleki se je še večkrat pojavila v mojih vizijah in počasi sem ugotovila, da sem to pravzaprav jaz sama, tisti del mene, ki ve, lahko bi ji rekla tudi moja notranja »mojstrica«, »boginja«, »kraljica«… Pa naj še kdo reče, da svet sanj, notranjih vizij, domišljije nima zveze z »realnim svetom«. Pa še kako sta povezana! Le poslušati je treba notranji glas in ga upoštevati.

 

Magično potovanje od gledališča do obrednosti,oziroma obrednega gledališča kot ga poimenuješ. Kako pa se obrednost vključuje v gledališče danes, v umetnost ter z njo v življenje?

Umetnost je zame življenje. Nikoli ne morem ustvariti nekaj, kar ne zori v meni. Vsaka predstava je obred mojega osebnega prehoda na novo raven zavesti o sebi in svetu. Recimo v zadnji predstavi Persefona, zgodba o ljubezni do sebe, ki se navdihuje v matriarhalnem grškem mitu o boginjah Persefoni in Demetri, se obred prehoda zgodi v razumevanju ljubezni. Glavna oseba zgodbe se skozi mitsko zgodbo preobrazi: iz prepričanja, da je lahko resnično srečna le, če je v srečni ljubezenski zvezi, dojame bistvo ljubezni do sebe in srečo, ki izhaja iz notranjega izvira ljubezni. V tej predstavi se torej ukvarjam z vprašanjem kako najti v sebi tisto ljubezen, ki povsem zapolni praznino, katero ljudje običajno poskušamo zapolniti z odnosi?

 

Obrednost se večinoma povezuje z duhovnostjo. O slednji se res že precej govori v družbi, pa vendar se še vedno krade zraven strah pred neznanim in drugačnim. Kaj tebi pomeni duhovnost?

Obredno gledališče se ne navezuje na nobeno religijo, povezano je z obujanjem človekovega stika z modrostjo in svetostjo v sebi. Bistvo obrednega gledališča je v ustvarjanju varnega prostora, v katerem lahko razširimo svoje zavedanje, si dovolimo čutiti globoko vase, si dovolimo avtentično izkusiti in utelesiti svoje različne arhetipe in aspekte, predvsem pa svoje subtilno, čisto, avtentično bistvo.

Duhovnost je zame sledenje Ljubezni. Ne verjamem v poenostavljene definicije, odgovore, recepte… Duhovnost je stvar vsakega posameznika, njena/njegova individualna pot prebujanja, globinska preobrazba iz dojemanja sebe kot »zgolj človeka« v božanskega človeka, ki se ne zgodi čez noč, temveč skozi mnoge izkušnje, spoznanja… Postopoma in potrpežljivo.

 

Če se poveževa z obredi v preteklosti, čemu so bili pravzaprav ti namenjeni in zakaj bi jih uporabljali danes?

Obredja starih ljudstev doživljam kot izjemen navdih, ne vidim pa smisla v njihovem »dobesednem« oživljanju in ponavljanju. Bistvo obreda ni njegova določena forma, temveč tisto, kar se zgodi v nas: povezava s svetostjo v nas in v svetu okrog nas, v Naravi, soljudeh… To je treba vedno znova začutiti, ustvariti… Vedno znova, v tem trenutku, v pristnosti in prisotnosti. V ustvarjanju, ki ga imenujemo obredno, je vedno prisoten ta stik, poslušanje notranjosti, zvestoba tem občutkom. Vsaka beseda in vsak stavek nosi svoj pomen, svoj zvok, vsak šiv na kostumu ima svoj stik z nevidnim tokom resničnosti. Smisel svojega obujanja obrednosti v umetnosti čutim v ustvarjanju razpok, skozi katere posije svetloba, ljubezen. Bistvo je utelešanje božanskosti, ustvarjanje subtilnih vibracij.

 

Ustvarjanje razpok?

Ko rečem razpoka, mislim na odprtost in hkrati ranljivost srca. Biti živ pomeni čutiti, dovoliti si čutiti, tudi ko boli. Takrat se odpre tista razpoka, skozi katero posije svetloba, toplina, ljubezen, so-čutenje. Odpreti se v to stanje ranljivosti na odru ni lahko. Tudi moje srce je bilo večkrat ranjeno in se ne odpira na ukaz ali takrat, ko bi si želela. Zato se ne zgodi v vsaki predstavi vedno enako resnično in avtentično. A prav v tem vidim smisel svojega gledališkega ustvarjanja… v ustvarjanju poti do srca.

Ne zanima me le narediti kvalitetnega umetniškega dela, temveč si želim tudi to, da to delo človeku nekaj da, ji/mu razpre novo perspektivo, jo/ga prebudi, se dotakne srca, navdahne in prinese spremembe v njenem življenju. Zame umetnost ni zgolj estetsko doživetje, ampak tisto nekaj, kar dejansko ustvarja lepši in boljše svet. Takšna kvaliteta se lahko ustvari le skozi ranljivost.

 

Gre bolj za žensko kvaliteto, kajne? Kakšna je pravzaprav vloga ženske v umetnosti in kaj lahko to prinese v naše življenje?

Menim, da je umetnost življenje samo, zato bi lahko rekla, da je vloga ženske v prinašanju modrosti srca v ta svet, ki modrost še kako potrebuje. Ženske imamo lažji dostop do intuitivnega zaznavanja in zato tudi do večdimenzionalnega doživljanja, to pomeni širšega in globljega zaznavanja, od običajnega, 3D zaznavanja, kar ponavadi imenujemo magičnost, mističnost. Kot kažejo viri, je bilo v zgodovini človeštva veliko več žensk šamank in duhovnih mojstric žensk. V religioznem življenju stare Grčije so ženske celo v času patriarhata, ko so bile že brez volilne pravice ter ekonomsko in seksualno podrejene moškim, še vedno igrale spoštovano in aktivno vlogo v posredovanju med ljudmi in bogovi kot svečenice, prerokinje in zdravilke. Skozi zgodovino so nam sistemi in religije te sposobnosti uspešno zatrli, a v zadnjem času se dogaja, da mnoge ženske začenjamo spet spoštovati svojo naravno modrost, intuitivnost, srčnost. Včasih ne znamo ubesediti, a v sebi čutimo, kaj je resnica in kaj ni. Čas je, da začnemo ta občutek vse bolj poslušati, si zaupati in to notranjo vednost pogumno in zavestno tkati v svoje življenje, v odnose, v svoje okolje, v ta svet.

 

Sama kot ženska si močno povezana z modrostjo starodavnih kultur, naravo, mitologijo. Kako to prenašaš v svoje ustvarjanje?

Vse predstave so tesno prepletene z starodavno modrostjo različnih arhetipov in mitov. V vsako od njih je vtkana posebna kvaliteta svetlobe, svetosti, prav tista, ki me pokliče, da sploh ustvarim to predstavo. Nikoli ne začnem ustvarjati predstave ali kakšnega drugega večjega projekta, če ne začutim jasnega navdiha oz. vizije. Recimo predstava Bela Bizonka je povezana z indijansko legendo ljudstva Lakota, Marija Magdalena z zdravljenjem krščanske biblijske zgodbe… itd. Vedno me zanima nov pogled na stare zgodbe. Pogled ženske tega časa.

 

O ustvarjalnosti govoriš z iskrami v očeh, kar človeka navdihne, skorajda povzdigne na krilih prav posebne lepote. Nekaj, kar v hitrem ritmu vsakdana in rutine skorajda ni moč doživljati. Kje se je izgubil naš navdih in kako bi ga lahko povrnili nazaj?

Ustvarjalnost razumem kot ustvarjanje življenja, kot si ga želimo, vnašanje barvitosti, domišljije v vsakdanje življenje. Verjamem, da je ohranjanje živosti duha in lepote, o kateri govoriš, ena izmed najpomembnejših stvari v življenju. In če to verjameš, če tako misliš, potem se za to tudi potrudiš. To ne pomeni, da je človek zmeraj v stanju sreče. Ne, pomeni le to, da smo iskreni do sebe. Tudi če se ne počutim dobro, si to priznam in se vprašam, kaj se dogaja v meni. Menim, da je v splošnem razumevanju »duhovnosti« preveč poveličevanja »sreče«. Resnično radosten je lahko le človek, ki si dovoli biti, kar je, torej tudi žalosten, jezen… To ne pomeni, da vztrajaš v teh občutjih, da ostajaš v zamerah, se utapljaš v žalosti, se v neskončnost smiliš sebi in igraš vlogo žrtve. Pomeni le, da ne zanikaš svoje celovitosti. Da se sprejmeš, takšno/takšnega, kot si. In potem pridejo iskre v oči. In navdih…

Za ohranjanje navdahnjenega življenja je pomembno tudi, da se zmeraj znova vprašamo, kaj si v resnici želimo. Kaj bi (danes) razveselilo moje srce? Da si dovolimo domišljijo, torej razširiti svoje misli nad omejitve že znanega in pričakovanega. Početi stvari, ki jih rad počneš in ne samo tiste, ki jih moraš. Prav ta »moram« je največji ubijalec veselja in navdiha.

 

In kam tebe vodi pot navdiha v nadaljevanju?

Kot kaže bo 2017 barvito leto… Načrtujemo ponovitve predstave »Persefona, zgodba o ljubezni do sebe”, delavnice obredne ustvarjalnosti, med njimi enotedenske izkušnje doživljanja stika s sveto žensko energijo v sebi (za ženske in moške), v katerih gre za poglabljanje v notranjost in hkrati za ustvarjanje varnega prostora izražanja sebe na ustvarjalen način. V Slovenskem gledališkem inštitutu bo septembra izšla moja knjiga z delovnim naslovom »Obredno gledališče: Od misterijev matriarhalne Grčije do obujanja svetosti v gledališču našega časa«. Ob tem pa z mednarodno skupino ustvarjalcev (igralci iz Nemčije, Avstrije, Danske, Finske in jaz, kot režiserka ter soavtorica teksta iz Slovenije) pripravljamo predstavo, ki jo bomo prvič odigrali junija v Münchnu, v okviru našega novega gledališča Shaumbra Royal Theater.

 

(prvotna, daljša, verzija intervjuja, ki je bil objavljen v januarski št. revije Karma Plus z naslovom Obredno gledališče: povezovanje umetnosti in duhovnosti; fotografije: Romana Ercegović v predstavi Persefona, foto: Boris B. Voglar, kostumografija: Simona Čudovan)